Ta dan smo bili še posebej pridni, kajti budilka je bila nastavljena na 5:30 zjutraj. Pot do Antelope Canyon-a je bila dolga, vendar se je vsekakor izplačala, saj nas le-ta ni pustil ravnodušnih. Po precej nemirni vožnji s turističnim tovornjakom po pesku smo občudovali najrazličnejše barvne odtenke svetlobe, ki se je prebila skozi odprtine v votlino Canyon-a.
Vodni tok skozi votlino, ki nastane le ob deževju, odnaša in/ali prinaša veliko novega materiala in zato se še danes Antelope Canyon spreminja in oblikuje. V veliki poplavi kanjona leta 1997 je voda presenetila 11 turistov, ki se niso rešili. Od takrat redno spremljajo vreme na gorah do 60 km daleč, da bi preprečili ponovne tragedije.
Po lepotah narave je sledil čas za kosilo in počitek ob jezeru Powell. To je umetno jezero z elektrarno Glen Canyon Dam, ki proizvede več električne energije kot predhodno obiskani Hoover Dam.
Naslednja postaja je bil svetovno znani Grand Canyon, ki ga obišče okoli 5 milijonov ljudi letno. Njegova velikost je precej osupljiva, saj v dolžino meri 466km, širino 29km in v globino do 1,8 km. Canyon je še dandanes meka za arheologe in druge raziskovalce, saj so različne barvne plasti kamnin nastale v različnih časovnih obdobjih. Le-te služijo tudi za razumevanje zgodovine nastajanja in spreminjanja tamkajšnjega področja.
Reka Kolorado še danes malo-po-malo poglablja rečno strugo in s tem spreminja canyon kot celoto.
Lep sončni zahod so pokvarili oblaki, ki so ravno zakrili sonce preden je zginilo za horizontom skalovja Grand Canyon-a.
Čakala nas je le še pot nazaj do Flagstaff-a, kjer smo še drugič prespali in se pripravili na skoraj 8-urno vožnjo nazaj v Kalifornijo (v kraj Yucca Valley).
